Na tej strani si boste lahko ogledali gradnjo moje makete.

 Pri gradnji makete je zelo pomemben dejavnik načrt. Potem, ko se odločimo kje bo stala naša maketa in koliko bo velika, si je potrebno zamisliti kako bo izgledala. Izgled makete niso samo tiri ampak tudi pokrajina. Zelo pomembno je kje bo stala posamezna hiša, kako bo speljana cesta, kje bomo imeli reko in tako dalje. Pri vsem tem moramo paziti tudi na višino posameznih segmentov, da ne prideta dva tira, ki se križata v istem nivoju (minimalni razmik med dvema tiroma je 7 cm.)
 Za izdelavo načrta obstajajo dve varianti in sicer ročno s pomočjo ustreznih šablon, ki jih nudijo proizvajalci (Marklin, Roco ...) in s pomočjo računalnika z ustreznim programom (WinTrack, WinRail...). Ko smo izdelali načrt, preverimo kateri tirni material potrebujemo.
 Naslednja faza izgradnje makete je izdelava osnovne podlage (mize) makete. Tudi tu obstajata dva načina in sicer: na nosilno ogrodje osnovno površino popolnoma prekrijemo z trdo leseno podlago (iverne plošče) ali pa izdelamo kvadratno mrežo iz vezane plošče in nato nanjo pritrjujemo izrezane segmente profila makete (fotografije svoje makete v izgradnji mi je poslal g. Viktor Lednik).




 Jaz pa vam nameravam opisati prvi način. Ko smo opravili zgoraj navedene postopke je potrebno na bodoči maketi določiti kje bo pozicija tirov (ptičja perspektiva). Tudi tu si lahko pomagamo na dva načina, če smo načrt izdelali s pomočjo računalniškega programa in sicer: natisnemo načrt v razmerju 1:1 ali pa s pomočjo pomanjšanega načrta položimo tire po osnovniplošči (primer naslednje tri slike).

 


 

 

 

 

Naslednja zelo pomembna stvar je dvig tirov na željeno višino. Kot lahko vidite sem za dvigovanje tirov uporabljal iverno ploščo in vezano ploščo. Pri iverni plošči lahko podlagamo lesene nosilce na večji razdalji, pri vezani plošči pa je potrebno vstaviti več podpornih nosilcev. Če želite dvigniti v tunelu progo zelo visoko, si lahko pomagate s spiralo. Tu pa za oporo potrebujete navojno palico na katero privijačite izrezano spiralo iz vezane plošče. Nikakor pa pri dvigovanju ne smete uporabiti večjih kosov iverne plošče v ovinkih, saj se vam bo zgodilo, da vam bo ovinek visel ven. Lahko pa si pomagate z več manjšimi kosi. Zelo pomembno je, da ne spreminjamo vzpona ali spusta na kretnicah, saj se zna zgoditi da kretnica ne bo delovala. Ravno tako je potrebno paziti na prehode iz osnovne plošče na naklon, da se tir ne lomi preveč. Priporočljiv maksimalni nagib tirov je med 7 in 10 cm na krog.

 

     

Ko smo dvignili vse tire na željeno višino in ugotovili, da nam tiri nikjer ne "strižejo" oziroma jih ne manjka ( v primeru, da manjkajo si pomagamo z dodajanjem manjših kosov tirnic), saj se tudi pri računalniškem načrtovanju pripeti, da zaradi vzponov zmanjka kakšen centimeter, zato je priporočljivo imeti kakšen krajši tir na zalogi. Za tem sledi umeščanje mostov. Tu lahko uporabljamo kupljene mostove ali pa jih zgradimo sami ( desno je slika mostu, katerega bom izgradil sam. Pri mostovih moramo paziti, da nam preveč ne visijo, saj so v večini tovarniški izdelki  narejeni za vodoravno postavitev. Pri večjih radiusih pa naletimo na problem, da nobena tovarna ne proizvaja mostov. Zato smo prisiljeni, da si pomagamo sami v kolikor želimo na določenem mestu imeti most v radiusu (o sami gradnji mostu malce pozneje). Zelo pomembna stvar je tudi podlaga pod tirnicami. V primeru, da imate bolj "hrupne" lokomotive vam priporočam, namestitev podlage pod tirnice. Na trgu se najdejo različne podlage od zelo preproste stiropor, plutovinaste, penaste do različnih umetnih mas. Tu pa vas moram opozoriti na dokaj velik strošek, tako da se vam izplača kupiti nekoliko dražjo lokomotivo oziroma vagon in s tem tudi tišji, saj v končni fazi privarčujete na denarju, še posebej, v primeru večjega voznega parka.
Potem, ko smo opravili vse zgoraj opisane postopke pa nas čaka prva vožnja po nastajajoči maketi. To opravilo je eno najpomembnejših saj le z vožnjo lahko ugotovimo kje so naše napake predhodnega dela. Pri malo večjih maketah se vam bo prav gotovo pojavilo, da bo vlak na določenih odsekih vozil počasneje, oziroma se celo ustavljal. To težavo lahko odpravimo na dva načina, na tem odseku vstavimo dodatni napajalni tir ( predvsem v predorih, da ni viden) ali pa se znajdemo in prispajkamo na tirnice dodatno napajalno mesto. Po vseh številnih vožnjah, ki smo jih opravili ter odpravili pomanjkljivosti tako glede napajanja kot tudi iztirjenja sledi pritrditev tirov na podlago. Nikakor si ne smemo privoščiti nepritrjenih tirov, saj se ob najmanjšem posegu na maketi lahko pripeti katastrofalni premik tirnic in s tem je naš ves dosedanji trud zaman. Vijake za pritrditev tirnic (približno 1.5 x 10mm) verjetno ne boste našli v nobeni od  klasičnih trgovin, zato vam svetujem, da se obrnete na enega od prodajalcev specializiranega za prodajo materiala povezanega z maketo. Pri vijačenju pa vam priporočam, da naredite predhodno luknjico (1mm)  na tirnici (pragu) kot tudi v samo podlago vendar zelo malo, tako da vam bo vijak lažje prijel. To delo pa vam bo vzelo zelo veliko časa saj je potrebno pritrditi tirnice na primerni razdalji, tako da se ne premikajo.
Ko smo pritrdili vse tire, je na vrsti naslednji korak in sicer izdelava
podlage za pokrajino. Če smo naredili načrt s pomočjo računalniškega programa, ki podpira 3D načrtovanje nam program sam izriše kakšno nosilno rebro moramo narediti. V nasprotnem primeru pa moramo uporabiti svojo domišljijo kako naj bi izgledala naša bodoča maketa. Potem, ko izžagamo nosilna rebra jih je najbolje privijačiti skupaj med seboj (lahko jih tudi lepimo vendar vam bo to vzelo kar nekaj časa). Nosilna rebra naj bodo med sabo razmaknjena približno 40 do 50 centimetrov po potrebi tudi manj. Pri večjih maketah, kjer nimamo dostopa z vsake strani moramo graditi posamezne dele v celoti se pravi, da posamezni del makete izgradimo do končnega izgleda in se šele nato lotimo naslednjega dela makete od začetka. To je predvsem potrebno zaradi tega, da imamo dostop do tega kar gradimo. Lahko pa delamo maketo v celoti vendar si moramo v tem primeru pomagati z raznimi mostovi oziroma konstrukcijami, ki nam omogočajo, da ležimo nad maketo, vendar delo leže ni prav prijetno. Zatem, ko smo izgradili nosilna rebra preko njih napnemo mrežo (priporočam aluminijasto mrežo kakršno uporabljamo za zaščito pred mrčesom na oknih, plastična ni dobra, železna pa je sicer najboljša vendar je štirikrat dražja od aluminijaste). Mrežo pritrdimo s pomočjo spenjača. Nato sledi nanašanje gipsa. Gips nanašamo postopoma še posebej, če smo uporabili aluminijasto mrežo saj se nam lahko zgodi, da se nam mreža upogiba. Zato začnemo nanašati gips bolj ob nosilnih rebrih oziroma na bolj stabilnih delih mreže. S tem dosežemo, da se mreža neha upogibati in dosežemo isti učinek kot bi imeli železno mrežo za podlago. Postopoma zapolnimo ves prostor med posameznimi nosilnimi rebri. Pri nanašanju gipsa moramo paziti kakšno zmes naredimo ne sme biti preveč gosta sicer jo bomo morali kar nekaj vreči stran saj se nam bo prekmalu zgostila, ravno tako pa ne sme biti preredka saj nam bo tekla skozi mrežo. Iz previdnosti pa moramo tire ki so v predoru oziroma v neposredni bližini zelo strmih delov makete položiti preko tirov zaščitni časopisni papir, ki ga po končanem delu odstranimo in s tem preprečimo nezaželeno umazanje tirov. Preden fiksiramo posamezni portal predora  moramo preveriti, da se nam nobeden vagon ne bo zatikal v portal. To je potrebno predvsem v krivinah. Ravno tako moramo biti pozorni na podlage kjer bodo stale stavbe. Stavba naj bo čimbolj v vodoravnem položaju. Predvsem v gorah si moramo pomagati s pomočjo gipsa, da izravnamo teren za podlago stavbe. V mestih oziroma naseljih izgradimo podlago za stavbe s pomočjo vezane plošče ali iverice.
Če pa gradimo maketo večjih dimenzij in nimamo dostopa do makete z vseh strani, smo prisiljeni del makete dokončati v celoti še preden smo na preostalih delih začeli izdelovati pokrajino. To pa iz povsem preprostega razloga, rabimo namreč trdno podlago kam stopiti, potem ko bo narejena vsa pokrajina namreč ne bi mogli priti do posameznih delov makete. Priporočam pa vam, da pri načrtovanju makete upoštevate (to velja za večje makete), da na sami maketi pustite prostor, kjer boste lahko tudi kasneje stopili nanj in tako eventuelno popravili kako napako ali iztirjen vlak. Kot vidite sem sam najprej dokončal gore. Po osnovnem nanosu gipsa sem za bolj realno podobo gora uporabil dokaj gost gips pomešan z sivo fugirno maso za keramiko. Da pa niso vse skale enake barve, sem fugirno maso dodajal v različnih količinah in s tem dosegel različne barvne odtenke. Omenjeno maso pa sem dokaj na grobo nanašal na podlago, s tem sem namreč dosegel, da je skala izgledala čimbolj naravnih oblik malo se lahko še popravi z samim špohtlom. Drobce, ki so mi odpadli pa kasneje uporabim za imitacijo okrušenih skal v grapah. Kot lahko vidite je ostalo nekaj belih lis v skalovju, te pa bom popravil z nanašanjem tempera barv. Ravno tako sem storil pri vodotoku. Ker pa gore niso popolnoma skalnate vam priporočam, da na določenih mestih kjer je smiselno dodate tudi travnati posip. Tega sem naredil sam iz žaganja, katerega sem pomočil v zeleno barvo in nato posušil. Barvo sem pripravil iz 0,75kg zelene barve in 0,2kg rumene barve Belinka ambient. Omenjeno barvo sem uporabil zato ker je vodotopna in jo lahko redčimo z vodo. Rumeno pa je potrebno dodati saj je sama zelena pretemna. V barvo sem nato nalil še približno tri litre vode tako, da je bila dokaj redka. Nato sem v vedro vsipal žagovino in jo sproti čimbolj ožel ter raztrosil po časopisnem papirju, da se je posušilo.
 Posip sem potresel na tistih delih podlage, katere sem predhodno že namazal z mizarskim lepilom Mekol. V gorah sem uporabljal nepobarvano lepilo. Kjer so strmine malce večje in jih ravno tako želimo ozeleniti je potrebno žaganje dobesedno pritisniti, da bolje prime na podlago. Potem ko se vse skupaj posuši še posesamo, da nam ne ostane kaj žaganja na maketi kateri bi lahko kasneje prišel v stik s kolesi lokomotiv. Zatem dodamo še smreke in obarvano spužvo za imitacijo grmovja.
Podobno ravnamo tudi pri oblikovanju preostale pokrajine. Pozorni moramo biti tudi na cesto kako jo bomo speljali po naši maketi. Saj nikjer ne  obstaja pokrajina brez cest. Tu se zopet srečamo z dvema načinoma. Prvi je statična cesta (se pravi avtomobili so fiksni) ter aktivno cesto, kjer se avtomobili premikajo (Carsistem). Pri fiksni cesti morate biti pozorni predvsem na to, da jo speljete s pomočjo vezane plošče čimbolj gladko (da niso vidni spoji med posameznimi segmenti katere smo izrezali). Paziti pa moramo tudi, da z pritrditvijo mreže oziroma gipsanjem ne zožimo širine cestišča. Jaz sem najprej uredil pokrajino okoli cestišča šele nato sem se lotil barvanja samega cestišča. prebarvamo ga enostavno z sivo barvo, nianso pa si izberite sami. V primeru, da se odločite za aktivno cesto, pa boste morali seči malo globlje v žep. S tem bo vaša maketa pridobila na živahnosti. Tu pa moramo že pri načrtovanju makete upoštevati dejstvo, da potrebujemo tudi za tisti del ceste, kateri bo aktiven krog oziroma zanko. S tem dosežemo, da avtomobili nenehno krožijo. Tudi pri aktivni cesti lahko podlago izdelate iz vezane plošče. Tu pa morate v cestišče vgraditi (tik pod vrhom) bakreno žico. To žico lahko vtopite v podlago ter enostavno vse skupaj prebarvate oziroma jo namestite na vezano ploščo. Če uporabite drugo varianto morate nato nanesti še dodaten sloj mase, da se žica ne vidi. Tu pa vam ne bi priporočal gipsa, ampak kupite originalno maso za modeliranje. Zakaj je potrebno napeljati žico po cestišču? Ta žica vam omogoča vodenje vašega vozila. Lahko umeščate tudi semaforje pri katerih se vozila ustavljajo itd., ne smemo pa pozabiti tudi na prometne znake (priporočam vam, da jih kupite saj niso tako dragi). Sam jih trenutno še nisem namestil, bodo pa nameščeni v prihodnji fazi.
Pri sami umestitvi ceste moramo biti previdni kje bo cesta prečkala progo in kako, nivojsko ali izven nivojsko. Predvsem pri aktivni cesti vam priporočam izven nivojsko križanje. Zelo zanimiv pa je tudi nivojski prehod. Tega lahko izpeljemo kot nezavarovanega ali pa kot zavarovanega. Pri zavarovanem prehodu je potrebno kupiti komplet zapornic s pogonom ter vgraditi vklopno točko pred prehodom kjer lokomotiva vklopi zapiranje zapornic, oziroma mesto kjer se vklopi odpiranje zapornic. Lahko pa to enostavneje rešimo s tipkali na naši komandni plošči ter povežemo s signali, vendar moramo biti tu previdni pri vožnji vlaka, kje se nahaja.
Kot vidite so nekatere ceste oziroma poti še bele. Te bom premazal z lepilom in nato posul z mivko s tem bom dobil videz makadamske ceste oziroma poti. Ravno tako je kar še nekaj belih lis. Na te bom nanesel še sivo mešanico, se pravi imitiral bom skale. Za poživitev makete pa morate obvezno postaviti tudi drevesa, saj s tem pridobite na realnosti. Ne uporabljajte zgolj iglavce ampak tudi listavce. Jaz sem si privoščil celo drevored kot lahko vidite.

To stran bom sproti dopolnjeval glede na mojo gradnjo makete. Nadaljevanje sledi.

SŽ Vlaki | Tuji vlaki | O parni vleki | Vagoni | Železnica v sliki | Najnovejše | Video | Postaje
Makete | MS Train Simulator | Trainz | Muzej Šentjur | Mehano kotiček | Nesreče | Muzejski vlaki | Povezave | Sitemap